V zadnjih desetletjih so bile tako industrijsko razvite, kot države na prehodu, soočene z drastičnimi spremembami pri vodenju denarne politike, ki so vodile k znižanju inflacije na točko, ki predstavlja cenovno stabilnost. K temu je pripomogla tudi izbira cenovne stabilnosti za glavni končni cilj denarne politike, saj je njeno doseganje…
V zadnjih desetletjih so bile tako industrijsko razvite, kot države na prehodu, soočene z drastičnimi spremembami pri vodenju denarne politike, ki so vodile k znižanju inflacije na točko, ki predstavlja cenovno stabilnost. K temu je pripomogla tudi izbira cenovne stabilnosti za glavni končni cilj denarne politike, saj je njeno doseganje na dolgi rok v skladu z namenom denarne politike, da skupaj z ostalimi ekonomskimi politikami ustvarja pogoje stabilne gospodarske rasti in splošne blaginje. Dobro desetletje nazaj jo je Alan Greenspan (1989) definiral kot »cenovno raven, ki je primerno stabilna, tako da pričakovanja o spremembi ne postanejo glavni dejavnik ključnih ekonomskih odločitev« (King, 2004). Woodford jo je definiral kot stabilizacijo agregatne cenovne ravni in stabilizacijo vrzeli BDP. Z drugimi besedami: vse cene so konstantne oz. nespremenjene v danem gospodarstvu. Ekonomski pomen interpretacije cenovne stabilnosti pravi, da se cene različnih proizvodov, ki so proizvedeni ali porabljeni v določeni državi, v povprečju ne spreminjajo. Če se cenovna stabilnost pojmuje kot povprečje cenovne ravni, potem porast cenovne ravni nakazuje na padec kupne moči. Cenovna raven in kupna moč se vedno gibljeta v nasprotnih smereh.
Cenovna stabilnost je definirana kot nizka in stabilna inflacija. To je inflacijska stopnja v razponu od 2-4%. Ničelna stopnja ali deflacija ne prispevata k uspešnosti gospodarstva, temveč imata isti učinek kot visoka inflacija oz. hiperinflacija.
Cenovna stabilnost je pomembna iz dveh razlogov. Prvič, aktivna kratkoročna politika je nezaželena, saj je njen cilj zmanjšanje brezposelnosti. Posledica tega je višja stopnja inflacije in ne nižja brezposelnost. Teoretične in empirične študije so pokazale, da ne obstaja obratna dolgoročna zveza med inflacijo in zaposlenostjo; le ta obstoja na kratkoročnem področju. Dolgoročna Philipsova krivulja je namreč navpična, zato lahko denarne oblasti z ekspanzivno denarno politiko zmanjšajo stopnjo brezposelnosti le na kratek rok. Na dolgi rok se Philipsova krivulja ustali na naravni stopnji brezposelnosti. Vsak poizkus znižanja brezposelnosti se izrazi le v višji stopnji inflacije. In drugič, samo nizka in stabilna inflacija na dolgi rok zagotavlja primerno ozračje za dolgoročno gospodarsko rast, oblikovanje novih služb in produktivnih dolgoročnih investicij, torej socialno blaginjo.
Inflacija je nekaj, kar ima opravka s porastom cen. Ali kot je rekel Milton Friedman: »Inflacija je vedno in povsod denarni fenomen«. Najbolj znano obdobje visoke inflacije oz. hiperinflacije je povezano s padcem vrednosti denarja in večjo količino denarja, ki ga da centralna banka v obtok.
Preberi več … http://www.spletarna.si/posel/denar-in-inflacija/