Več kot dvajset tisoč glasov v finalu Eme ni mačji kašelj. Čeprav jim je zmaga spolzela iz rok, so Rožmarinke dodobra opozorile nase, kljub povsem neevrovizijski pesmi Kliše. Z dekleti sem se srečal na čaju. Čeprav je bilo to naše prvo srečanje in čeprav kot diplomantke klasične glasbe prihajajo iz boemskega sveta, je bilo vse skupaj bolj podobno z…
Več kot dvajset tisoč glasov v finalu Eme ni mačji kašelj. Čeprav jim je zmaga spolzela iz rok, so Rožmarinke dodobra opozorile nase, kljub povsem neevrovizijski pesmi Kliše. Z dekleti sem se srečal na čaju. Čeprav je bilo to naše prvo srečanje in čeprav kot diplomantke klasične glasbe prihajajo iz boemskega sveta, je bilo vse skupaj bolj podobno zafrkantskemu klepetanju med ženami blaženega samca … Narežali smo se zgodbi o tem, kako je violinistka Tina zadnjič padla na smučišču in jo je neki poba nagovoril z: »Gospa, a vam pomagam?« »Mislila sem si: ti bom jaz že dala gospa!« Petra pa bi se lahko po smučišču spustila kar s čelom, pripomnim. Kje smo že to videli? »Ja, ko sem študirala v Los Angelesu, je neki temnopolti možakar nekoč za mano zavpil: ‘Hej, ta kovček sem pa ravno prejšnji teden videl v filmu o Jamesu Bondu!’« Potem spet Tina zavije z očmi, ko se spomni, kako so jo v ZDA (tudi ona je študirala v Los Angelesu) zadrževali obmejni uradniki, saj je bil njen kovček za violino (v slogu paranoje po enajstem septembru) videti nenavadno sumljivo in so jo preiskali do potankosti. Danes se Tina temu glasno nasmeji, a takrat ni bilo tako prijetno, pravi. Avstrijski carinik pa se je »zapičil« v škatlico s sumljivim mehanizmom v njeni prtljagi. Le s težavo ga je prepričala, da gre za povsem neškodljivi – metronom!
Z ulice aktivistov
Ja, Tina, Katja in Petra so še vedno povsem sproščene in neobremenjene – kljub evforiji po Emi in nenadnemu obleganju medijev. So se pomnožile tudi ponudbe za koncerte? »Ful,« dahne Petra s pritajenim nasmeškom. »Toliko, da jih že zavračamo!« Zgodovina bi morala omenjati ime Rožmarinke že v osemdesetih letih. Takrat je namreč godalni kvartet ustanovil Tinin in Katjin oče. Zdajšnje Romžarinke so nekakšen podmladek tiste zasedbe. Skupaj igrajo zadnjih devet let, poznajo se iz otroštva – z iste ljubljanske ulice (ki se, zanimivo, imenuje Ulica aktivistov). Začele so s priredbami evergrinov. Na glasbeni akademiji jih seveda o modernih pristopih niso učili in to se dekletom ne zdi nič narobe. »Prav je, da te v šoli izučijo klasičnih osnov in pravil, potem se pa še vedno lahko družiš z drugimi ljudmi in razviješ improvizacijo …« Violina je torej še vedno sinonim za klasično glasbo, čeprav zadnje desetletje vse bolj vdira tudi v druge, modernejše žanre. »Ko je nastal projekt Siddharte in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija (tam igrata tudi Tina in Katja, op. p.), je med mladimi završalo: kar naenkrat je bila violina ‘kul’. Tudi na MTV vidiš, da v glasbi uporabljajo vedno več godal.« Vendar pa je klasika nekaj čisto drugega od tistega, kar smo v nedeljo videli na Emi. »V klasiki sta natančno predpisana obleka, vedenje na odru – brez smejanja, pogovarjanja in pretiranega gibanja. Ne smeš biti pretirano opazen. Se je že zgodilo, da sem jih slišala, češ da sem se preveč gibala, da sem izstopala,« se spominja Tina. Rožmarinke pa so (poleg glasbe) na Emi očarale tudi z drugačno opravo, koketiranjem s kamero in sproščenim gibanjem. »Kajti to ni klasika in prav v tem je izziv, da lahko končno počneš, kar ti prija,« je vzhičena Tina.
Preberi več … http://www.spletarna.si/razno/se-je-puncam-malo-utrgalo/